Včasih se mi zdi, da se kot stekel pes vlačim iz najbolj umazane ulice v središču mesta do najbolj zakotne vasi nepoznanega kraja.

S srepim pogledom prepoznavam v popoln make-up zakamuflirane spake in se slinim zaradi vseh mogočih osladnih besed, ki se mi kakor med lepijo na dolgo dlako.

Polna uši se nastavljam bedastim opicam, da me obirajo kot bi plele prvi plevel na zelenjavnem vrtu. Ne vem zakaj nimam bolh kot potepuški muc, da bi se lahko zgrizla kar sama.

Zajedavci!

Prisesajo se nate, pa še sami ne vedo zakaj. Neki napol nori geniji trdijo, da zaradi preživetja, medtem ko moja zdrava kmečka pamet prisega na šibkost.

Pomilovanja vredni so.

Jaz pa nisem krava, da me bo vsako lačno tele molzlo do sitosti.

LauraJ