Nisem tisto, kar misliš da sem
in niti tisto, kar sam sem verjel,
poklonim lahko se le tvojim očem
in želim si, da bi drugače sprejel
njih nežen pogled: vesel očarljiv,
a potlej zamudil bi radost prešerno,
ko odpuščenju sledil je stavek zapeljiv,
z obljubo, ki sedaj spokoja mi ne da,
hrepenenje podžiga do skrajnih meja
in misli moje - kar ni več primerno,
igrajo s trenutkom se, ki bo prišel,
ko te bom močno okrog bokov prijel,
zalepil se v ustnice tvoje dišeče,
začutil na prsih še tvoje dehteče...
Oprosti, ker mučim te s sanjami zdaj,
ko čustveni sreči v prepletu se pridruži
privlačnost telesna in ko za vekomaj
sled za nama ostane nebesna, naju okuži
in ne izpusti več tale ljubezen
ker nihče še na naju ni oprezen
pogumna k sreči se ničesar na bojiva
(al morda tega le ne priznava)
pa vendar se tla pod nama spodmikajo,
ko na eni koraki viharni naju mikajo
na strani drugi razsodnost kriči:
kje le je meja do kjer strah naju ni
greha sladkega nagajivo prelisičiti?
če to bi objem bil in strasten poljub
od same sreče lahko takrat bi živel
iskati prenehal bi novih obljub
kar gre mi, bi mislil si da sem prejel.
Še srce bi za trenutek potešeno bilo
potem pa kar naprej bi naju poneslo.
Kakor zgodba brez konca je ta pesem,
ki ljubezni svoji jo zdajle odnesem.
Da presodi ali v njej poštenje velja
in če skušnjava lahko bi nagrada bila.
Da najde nama nov zanimiv kompromis,
ki zadovoljil bo najine želje odkrite
nato grehom dodelil potreben izbris,
da ne umreva kar prec od ljubezni odbite!

Andrej46