kot takrat, ko sem te klical

z glasom novorojenca.

Kri, vse gostejša in temnejša,

toča, zrno pri zrnu...

Prišla si in blagoslovila

neurje, potem je potihnilo;

molk, molk,

tišina - bela, kot mleko,

kot tvoje utrujene roke, mati.

Pil sem jo in jo izpil

do dna, to tišino, bilo je

božansko.

A zdaj, glej,

spet pada ta dež

in kri, vse gostejša,

toča, zrno pri zrnu,

mi pada v oči,

v dva slepa kristala,

o, mati...

Matej Krevs