sedeč na klopci ob Donavi, vzravnan, s prenosnikom na kolenih
v pozi pesnika, ne vedoč, kakšna šema sem

pod vtisi
predsednika države, ki je rekel, kako kulturo rabimo
znanega lastnika bifeja, ki je rekel, kako je kultura lepa
ter hišnika in čistilke, ki sta vesela, da se komaj preživljata
in sta rekla, da brez tega ne gre

sem hotel napisati karkoli-pesem
samo, da bi nekaj prispeval h kulturi malega ponosnega naroda …

pa ni šlo
naravne krasote so preglasile navdih
reka je sproti odnašala črke v pozabo

in meni, ki sem bil eno z vsem, mi je bilo vseeno
vse dokler nisi prisedla ti in se zabuljila vame

bledopolta črnolaska odbijajočega pogleda
s krzneno kapo in v temni obleki
iz vulkanskega stekla

zmrazilo me je, dobil sem kurjo polt
bilo mi je, kot da me je iz postelje vrgla
godba na dude ali gasilski pihalni orkester
videti si bila kot kašna zlobna mačeha iz pravljic
ki je ne bi rad srečal na forumih v medmrežju

želel sem si, da bi bilo med nama kilometer obrežja
da bi ostal doma in gledal finale lige prvakov
da bi se vkrcal na prvi parnik, ki bi priplaval mimo

že sem hotel oditi, potem pa se je zgodil čudež
z najmilozvočnejšim glasom si pričela peti pesmi
da mi je nasmešek vzhajal kot dojenčku
v lavorju tople vode

in kar naenkrat sem se znašel na hrbtu pri tebi doma
kjer si mi v čajno skodelico natakala tvoje čebljanje
medtem ko sem v zgornjem nadstropju tvojega mansardnega stanovanja
opazoval zvezdo repatico, ki je naznanjala noč
z vonjem po sadju

razodela si mi, da je krzno umetno
knjige pesniških veličin so tiho samevale v steklenih vitrinah 
in bile kulturno  tiho

iz dremeža naju je prebujala le slast po novih skledah sladoleda
in tisti hip sem si zaželel
da bi se v tem mleku na hitro postarala in umrla

še preden katerega od naju zatišči
lulat
 

Srečko Luštrek