Vrtnica zala je včasih bila,

danes vsa siva, zgrbančena.

Njen cvet poznal je ves svet,

on napasel je oči,

ob njem duša vzplameni.

Svoje veje je raztezala visoko v nebo,

vsak je hrepenel po tem, da videl bi jo.

Danes te njen vonj ne gane,

še se vidi stare rane,

listi rjavi svetijo se v zori,

to je roža, ki jo sanjaš v najhujši nočni mori.

Nihče več je ne pogleda,

nihče več je ne povonja,

nihče več je ne pozna,

a je kraljica včas' bila.

Kaj pa tam izpod debla klije

in se vije proti nebu?

Tukaj nekaj ni v redu.

Ptice žvrgolijo spet,

veter nehal je ihtet,

mati narava trato objokava.

Vse je tiho, nihče ne govori,

rožo gledajo vse oči.

Se kraljica je vrnila?

Nas z lepoto bo navdala?

Nam bo trne razkazala?

Bo spet sijala kot nekoč,

ko je zastrla luno in ji ukradla noč?

Dren