Setev
Staljeni kamen
vre niz bledo lice,
ko zaprašijo davni se spomini
z izgubljenim ravnotežjem.
Odmaknjeni od raja jenjajo
v brezbožnem ogledalu.
Na pragu obnemelosti
prevaranih občutkov
še kraška burja spiha
zaprašene stihe,
ki s štirimi peresi
v vsakem letnem času
bruhajo zlagano srečo.
Greh zmikavta tujih src
koti pozabljene podobe
v soju tistih medlih slik.
Kamena solza
zorje novo brazdo
v sledi jutrišnjega dne.
Odkruši delček duše,
ki pozabljen čaka,
da na novo vzklije.
Poslano:
09. 03. 2012 ob 16:18
Spremenjeno:
09. 03. 2012 ob 16:19
O, lej ga jabučka:))). Lepo si posejal. Žanjemo pa bralci:).
lp, ajda
Poslano:
09. 03. 2012 ob 16:22
Spremenjeno:
09. 03. 2012 ob 16:23
Lepo te je spet brati, jabolko.
Ne gre mi čisto skupaj:
zorje novo brazdo
v sledi jutrišnjega dne.
zaradi časovnega paradoksa: jutrišnji dan še ni pustil sledi. (sicer pa pesniška svoboda dopušča tudi paradokse.)
LP, mcv
Zdravo, Ajda.... Ja, sej ves, glede na vreme bo kmalu zacelo kliti ;)
modricvet, mogoce poskusi metaforirati ali kot si dejala pesnisko svobodno casovno paradoksirati ... :)
lp,
jabolko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jabolko
- 09. 03. 2012 ob 14:12
- Prebrano 973 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 419.1
- Število ocen: 9