Dragi oče, čeprav še zdaj živiva
v tej isti hiši in pod isto streho
in nama je družina kdaj v uteho,
pa vendar že ves čas samo molčiva,

le drug na drugega skrivaj bentiva.
Morda se ti bo zdelo tole pismo
kot prošnja sina, ki ga je tujina
prisilila v strašansko gmotno stisko ...

Ne, oče, jaz te ne prosim za denar,
temveč za neskončno bolj pomenben dar,
ki se, kot veš, ljubezen imenuje.

Kdor jo ima ta je bogat in srečen.
Oče, dokler sovraštvo se deduje
ta ljubi svet bo reven in nesrečen ...

Tvoj Franz Kafka.

Matej Krevs