Gluha sva in slepa, brez jezika in polti.

Potem, ko si postreževa zajtrk in ga

z vilicami prestavljava po krožniku,

potem, ko si zvaljal posteljnino,

da bi kasneje telesi lahko kam odvrgli preostanek moke in okruške.

Siv dan je, ob dvanajstih v postelji je ritual,

monotono ozadje radija za spremembo doživlja orgazem.

Prespiva pisk pečice, mar nama je za hrustljavo

spreganje členkov in za nabreklo sredico.

Z grčanjem so pojasnjene sanje in pričakovanja.

Potem, ko je pritisk  že dolgo pozabljena skorja,

ki ji je plesen tako lepo okrasila gnojno jamo.

Potem, ko sva gluha in slepa, brez jezika in polti,

ko sva drobtini, ki se v strahu pred iskanjem držita roba mize.

Nemo