[i][size=12][b] Duh se umirja ob zvokih Večerne pesmi, ko izreka še zadnje pozdrave odhajajoči Vesni, in kliče k Soncu, da temo odžene, da vzpne se nad ravnice, Meglico prežene ... Duh koprni po svetlobi, veselju in sreči, na oblakih bi jadral, ne zdrži več v tej ječi, napenja vse čute, ko pesem večerna ta nežna mu pravi potiho, da je Ljubezen neizbežna ... Duh zdaj umirjen, ko sliši spev slavca 'z daljave, vdaja se pesmi premili, ko leti čez planjave, poprime previdno nevidno ljubezen za roko, zletita zdaj s slavcem k Soncu, visoko ...[/b][/size] [size=8]tebi, N.[/size] [/i]

...Anja...