kako svetlo bi žareli oblaki

če bi se lesketali v tvojih očeh

kako toplo bi dehtela detelja

ko bi se njena peresa klanjala tvojim prstom

kako živó bi trepetali valovi

če bi pljuski objemali najina stopala

kako mehko bi šumele breze

ko bi se dvignila v njihove krošnje

a oblaki so sivi in težki in leni

breze molčijo v goloti

sedež na lokvanju zate

je ostal prazen

zajame ga vrtinec otožnih zvokov

zveni pesem

nekje mimo mene zamahne v veter

in ugaša

duši zanosno misel

ki utrujena od viharnih udarcev valov

umira

sredi izžgane detelje

Milan Novak