Občutek zavedanja,
a ne dojemanje te točke.
Kot da si rasel med rožami,
zdaj ponovno rineš skozi zemljo, na površje
in tistega prej ni.
Kot da obstajaš,
a ne v enem svetu,
kot da pripadaš,
a ne enemu mestu.
Da ne verjameš, kar verjameš
in veš, da imaš prav in da prav tako lahko se motiš,
včasih še raje.

Misliš, da si pripravljen,
vendar ti ne veš, kar čas ve.
Hočeš ovreč okove,
pa so edini, ki se oklepajo resnice.
Zadiham, napolnim pljuča, vdihnem
in izdihnem spomine,
ki me vodijo v poznane  kraje,
ko je bilo, kot danes ni.
Povem ti, da pred sabo se ne moreš skriti,
ne miže  pred mavrico. Oprezam.
Prava nota vedno se v dežju sliši,
čeprav v šumu srce ti razbija
in zven nejasen zadržijo misli.
Roka odloži pisalo,
pisalo odloži misli,
misli odložijo glavo,
glava odloži srce,
srce prime se življenja.

Bik