umri
si rečem in se uležem na cesto
ura je dve
prepozno za promet, tudi na tržaški ni več divjanja luči
mogoče bom čakala do prvih jutranjih deloholikov, zadnjih alkoholikov
in nižje klasificirane delovne sile
da me ob petih zjutraj povozi

kje mi je zavest
da bo nesrečnik, ki bo peljal čez mene
imel zato uničen dan in vse, kar dnevu sledi
kje mi je skrb za sočloveka,
ki ga bom obremenila s tujo smrtjo
za brezveze

vedno sem delala za ljudi
vedno sem jih porivala naprej
delala načrte za olepšavo prekletih pravil
postavljenih nekje daleč nazaj
v kameni dobi
ker je družba zadrta
in nepripravljena spremeniti utopični stil
ki jo duši

ki duši mene
spremembe
kdo jih je pripravljen storiti
kdo se je pripravljen nastaviti mimoidočim voznikom
in čakati naključje, da zavozijo čezenj
da bi se nekaj spremenilo
da bi dali ograje
kdo je pripravljen tvegati svoje telo
da bo na koncu stečkan v pašteto
da se stvari spremenijo

umri
si rečem
in vstanem iz ceste
čez nekaj ur se vrnem
in spremenim sebe

kai