Pleši, pleši z mano, modri ptič,

naj sapa plahutanja tvojih kril

ponese moj pogled k izviru dneva!

Navzgor, navzgor!

Tja, kjer prostost je prava,

kjer življenje se umije s čistim srebrom

v skritem zvezdnem slapu po prelomu jutra;

kjer dih zareže skoz ostrino hlada

in sluh je tih šumot studenčnic,

ki na uho srca sopé kapljájo;

in vsak pogled, nič zbegan, nezlagan,

ki me ošine, ko zemljó preletaš

privzdigujoč v vrtincu kupe listja,

mi jasno kaže, ko se ne ustaviš,

a se nikdár ne zmakneš z mesta:

tu si, vseskozi, tu, prečiščen,

neviden za človeka z zemljo v glavi.

Žiga Lovšin - Lothlorien