Prijat'li moji kje ste vsi, ko v srcu zame miru več ni in le telo brezdušno še stoji, kot vreča praznih je kosti? Sam sedaj se z njo borim, s tisto, ki vzela mi je spomin, ta prelep spomin na minuli čas ter vas odpeljala v črno vas. Le ena lučka me še drži, da ne vdam se kakor vi, v neko mračno življenje spreminjajoče se v trpljenje. To bilo je veselje, srca polna vsa in želje, ko skupaj bili smo vsi in pod istim nebom izgubljali skrbi. In sedaj, ko zadnjič zrem v nebo, mislim samo na to, da vas prijat'li zraven ni, ki bi lajšali mi zadnje dni. A vseeno hvala za vse, kar v moje srce vsadili ste, saj drugače bil bi le samo en veliki nihče!

bask