poznaš prastrah pred žuželko
pred ličinko
ki se zavleče pod trdo možgansko opno
in se od temenskega plazi do čelnega režnja
kjer se zabubi
po tem ko ti zamegli jasnino pogleda
in veš da tam v kokonu
poteka preobrazba
čarobna metamorfoza
nagnusnega stvora
v popolno bitje
raznobarvnega življenja
v sanjah srkata nektar
škrlatnih kadulj
in potem ti oster vonj po scalini
ki te spominja na očeta
skozi hodnike nosnih školjk vdre v lobanjo
najeda tvoje živčevje kot dim pogorišče
in zaduši nerojeno misel v zapredku
ej, kako zaboli tale zadušena nerojena misel!
Vsi jo imamo, ampak jo zatiramo in tajimo, težko jo je povedati, še težje jo je artikulirati v pesem. Zaboli, a se ne iztisne! Dobro napisana zadevščina ...
Lp, Z.
Ja Zalka, vsak softer ima svojega hrošča. Metulja. Črička. Kobilico. In larve pač žerejo.
Mi že diši, kava. Lp. b.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!