tvoja je bila črna kri

ki si z njo zalivala prst

pod preperelim listjem

ta je še dolgo dišala po njem

globoko vase si

ob slovesu naložila črnega oglja

da ga je žvepleni plamen sonca vžgal

v črno volčino odeta

si ovohavala debla belih brez

in v podrastju septembra

si nabrala jagod

da si poletela kot zvok

pod zvon modrega neba

ki je bilo le morje slanih solz

žalost ga je poveznila nadte

ko je sonce dobro sonce zažgalo

tvoj brlog

in vso zalego z njim

brezno