(MOJE ČEŠNJE LOVIJO NJENE ISKRE) 

Z vztrajnim čakanjem  

čakam na njene radosti

ujete v mišelovko časa 

in njo, tako ljubko, smešno muhasto, mlado, 

z dušo Sonca,

deklico z zasanjanimi rokami vetra  

in poljubom Neba,    

ki name naslonjena    

poje pesmi,    

pesmi, s katerimi se ponašajo moje krošnje,  

a moje listje,  

moje letnice in plodovi,  

moje vse

se ji klanja in kleči pred njo

.......

(Je še potrebno ... da prosim?

Naj dovoli, da jo ulovim!) 

Marko Skok - Mezopotamsky