Ob meni tu sediš,

lepa,kakor vila

se mi zdiš.

Roka tvoja nežna

me boža po laseh,

a žalost in otožnost

vidim ti v očeh.

»Zakaj, o mama,

te skrbi,

zakaj otožne

tvoje so oči?«

»Kako si,

otrok ti moj,

odkar odšla sem-

me ni s teboj?«

»Dobro sem

in veliko mislim na te!«

Nato se nežno nasmeji

in več je ni....

Me v jutru sonce prebudi,

iščem v njem te,

a tebe ni....

marica49