Nisem vzel,
kar mi pripada,
ko sem z doma šel.
Kar sem imel tam,
solze in udarce,
vpitje in kletvine,
sem za sabo pustil
in odšel v drugačen svet,
mislil sem, da boljši.

Našel sem sebi enake,
izgubljene sinove in hčere,
prazne, žalostne in jezne.
Usodna igla nam prinaša
barve, sanje, lažno srečo.
Ni nam mar življenja,
ko v temi in prahu
polporušenih kleti
iščemo med sabo,
česar nismo našli
zunaj med ljudmi.

Ne, ne bom se vrnil,
saj se nimam kam.
Oče me ne čaka,
ne poljub, objem.
Odpuščanja nočem,
sam ne bom odpuščal.

Nekaj bi rad vedel,
preden obležim
sredi med smetmi,
sam nič več kot smet:
Je res kje ljubezen,
je kje lepši svet?

daya