Vdih, izdih.

Vdih (počasi, saj gre), izdih.

Ker Slovenija duši in ker ne morem plesati v javnosti

(pa ne zato, ker ne bi znala, ampak zato ker vsi mižijo).

Ukradla mi je identiteto preden sem sploh vedela kaj želim,

kdo hočem biti.

Ker govori o tu – bit (da sein) in kako politika ne ustvarja osebnosti,

ampak jo samo demotivira.

Res je, enostavnejše je biti neumen in ne sedeti na barikadah,

enostavnejše je biti tiho in ne vedeti.

Verjamem pa v to, da jaz pod posteljo nimam pošasti,

Samo nož in (srp in kladivo) vrv, ker je nekako varnejše.

Dekonstrukcija vsega, kar je bilo včasih resnično.

Itak je enostavnejše reči, da je resnica zlagana že od samega začetka.

(To jo zgodba o dekletu z živo rdečimi ustnicami in peresom,

ki reže globlje kot katerikoli nož, ki mi je  kadarkoli prišel pod roke.

Ker berem njeno sranje in hkrati jokam in kričim, ker je ona jaz in jaz ona.)

Poljubljala bi fanta, ki citira 33. paragraf Fenomenologije duha,

ampak ga ne, ker so požgali požarne stopnice.

Človeška Lučka