Tista majhna druščina otrok ... V tejle stari hiši smo se igrali, ki jo bodo zdajle pokončali, da na njenem mestu zrase blok. V njej se nismo radi igrali sami, ker bila je mrtva, tiha, siva; toda včasih - kakor da je živa - smo čutili: dihala je z nami. In ko so odrasli nas pregnali s parkirišča, da ne bí razbili šip na njihovih avtomobilih, s trave, da je ne bi pomendrali, iz stanovanj, da ne bi jih motíli, ko so klepetali o državi in vsem drugem ob večerni kavi - smo se v njenih temnih sobah skrili. Sedli smo na okenske robnike plahih src, a vendarle veseli, da smo skupaj, in nato premleli stvari, ki so se zdele nam velike. A ob prvih temnih sencah mraka zdelo se nam je, da hiša diha, da se okvir ne maje od prepiha in na podstrešju da nekdo koraka. Takrat smo vsi iz nje se razbežali. A ko je sonce zopet posijalo in zle duhove iz soban pregnalo, smo spet se v njej - v tej 'naši hiši' - zbrali, ki ravnokar jo mislijo podreti, ker streha že do kraja je strohnela in je gniloba temelje načela - kot vse, kar mimo nas odšlo je z leti.

Aleksandra Kocmut - Kerstin