ODPREM OČI.

Globoko vdihnem.

Potem si privoščim dolg izdih.

Čutim, kako se sanje razblinjajo v zraku.

Odgrnem zaveso in se prepustim zvokom jutra.

Stopiš obme.

Povem ti, da bom danes sam.

Ne slišiš, prineseš mi kavo.

Ne maram slivove marmelade,

a si jo namažem. Kot ti.

Namenim se urejati svoja besedila

in zraven poslušam tvoje misli.

Ugotovim, da le poslušam. Dolgo.

Oblečem suknjič, grem na zrak.

Prosim te, da ostaneš.

Prepričaš me, da kupim revijo.

Nikoli se nisem zanimal za vrtičkarstvo,

a jo v parku preberem.

Skupaj jo listava.

Postanem lačen.

Ideja o kitajski restavraciji ti ni všeč.

Kupim banane. Dosti banan.

Jem jih po poti.

Popoldan se dobim s prijateljico.

Neprestano mi segaš v besedo,

zato delujem zelo zmedeno.

Zabrusi, naj naslednjič pridem trezen

in odide.

Na mostu ti spet priznam, da si mi všeč.

In na glas se smejim tvojim navihanim mislim.

Ogovori me tujka.

Zaskrbljena mi dopoveduje,

da življenje ima smisel,

kakršnokoli že je.

Zdi se mi hecna.

Zvečer sediva ob kupu pomaranč.

Počasi jih lupim

in mi je lepo s teboj.

Zaspiva objeta.

Odprem oči.

Globoko vdihnem.

Potem si privoščim dolg izdih.

Milan Novak