čakam...
v temi noči tiho posedam
in čakam...
mesečina pronica skozi okno,
svetla, nebeška se zdi
v tej temni noči.
Čakam...
zakaj te še ni?
obljubil si mi!
a vendar te ni...
Bila sem naivna,
da sem vrjela tebi
in tvojim besedam...
zdaj od prepada
in duševnega propada
loči me le še tanka zavesa svile...
občutim željo po letenju,
skočim v prepad,
ker mislim, da se tam bo končalo trpljenje,
a zmotila sem se...
tam čaka me novo življenje,
hujše trpljenje.
Spet sem na začetku,
tiho sedem in spet
čakam...

M.M.