Skozi objektiv prehodim svet
In hruške, na katere sije popoldansko sonce.
Skozi objektiv sledim stopinjam,
množici, ki je šla mimo in se je srečala ob drugem času.
Skozi objektiv gledam uhojeno pot med cvetlicami,
edino, ki preživlja brez teže nasutega kamenja.
Skozi objektiv ujamem utrip mesta,
Kjer zamrznjeno stoji gibanje sveta,
na meji med soncem in senco.
Skozi objektiv gre mimo mene labod,
bela packa, nedosegljiva, pred vrsto postavljenih narcis,
ki ga pozdravljajo.
Skozi objektiv se prižgejo luči,
ki ne pustijo mestu, da utrujeno leže k počitku.
Skozi objektiv čutim veter,
brez besed boža rdeče glavice maka,
ki sledijo njegovemu utripu.
Skozi objektiv opazim mokro cesto,
prevoženo in osvetljeno v mraku slik izpovedi.
Skozi objektiv se zazrem v oči,
zmedene v otožni naglici pod uro v evropski prestolnici.
Skozi objektiv občudujem človeško voljo,roke,
ki se napenjajo ob težkem delu,za katerega nihče ne bo vedel,
ko bo izkazal navdušenje mojstrovini.
Skozi objektiv me zaslepi belina drugega konca sveta,
ki ostane hladen, četudi ga greje sonce
in mož s konjem črta pot, čeprav ne pozna nemira svojih bratov.
Skozi objektiv potujem v zgodovino iz katere sem prišla,
a je ne poznam.

Skozi objektiv ujamem spomin minljivega sveta,
ter se poklonim zavedno zaprtim očem in večni duši.
Skozi objektiv opazujem oddaljene gore,
 spoštujem njihov govor molka,
 dar, da nesebično napajajo duše na strmi poti.
Čeprav morda ne dosežejo vznožja,
so brezpogojno ljubljene.
Skozi objektiv vidim konec
in ko premaknem oči, nov začetek,
ki mu logično sledi.
Skozi objektiv vidim tebe,
ki pogumno stojiš.
Trdna, verjameš v dih življenja in izdih smrti.
Vsa močna ga sprejemaš, ko v tebi raste ljubezen ...

Bik