Mrzel zimski dan

v sneg in led okovan.

Pticam dala sem pogačo,

ker same ne zmorejo

preskrbeti si jedačo.

Opazujem jih in se zamislim.

Kaj pa človek sam in ostareli-

kaj bo s tistim?

Glas notranji pa mi veli,

naj pomislim!

Pomagaj mu , roko podaj in polič,

ne čakaj, naredi to sedaj.

Toda kako, zakaj?

Saj nimam nič,

kaj podam mu naj?

Odvrzi to prevzvišeno odelo,

obišči ga,

podari mu besedo,

ki ogrela ostarelo

 mu bo telo.

Bodi človek do človeka

saj ljudje smo kakor reka;

naj druži nas ljubezen,

in veličina njena

naj se v morje steka.

marica49