Usta, ki jih le še strah poganja.
Ki jih odpre, ki jih preluknja
samo še strah.
Tako grozljivo šklepetajo besede,
tako hrupni so mlini jezika,
da nam že krvavijo bobniči,
iz ušes nam kaplja krvavi znoj.
Usta, mehanična usta,
ki nas večkrat prehitijo,
ki zaostajajo za nami,
ki nam kdaj pa kdaj bedasto zazevajo,
medtem, ko naš glas še kar traja,
ali pa se naše besede ne skladajo
s trenutno obliko naših ustnic,
ker smo pozabili besedilo,
že tisočkrat slišano,
že tisočkrat premleto.
Kri in voda iz sluhovoda
nam ne bosta dala odveze,
čeprav smo z lastnimi jeziki pribili
na križ lastni sluh,
ostajamo gluhi še naprej...
Zdaj pa vse preveč pokamo od smeha,
(smeh je pol zdravja),
raje umremo smejoči se na ves glas,
da le za trenutek ne bi zaprli teh naših
mehaničnih, naših prestrašenih ust.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!