Že dolgo stojiš na mostu,

sivolasa ženska.

(Za odpet ovratnik

ti polzi kaplja

in zastaja pod pregibi povešenosti.)

Na tej in na oni strani je vse,

kar počasi izginja.

(Napadi žalosti,

ki te spremljajo

kot lunine mene.)

Sivo popoldne,

ki se dolgočasno premika

čez prazno cesto brez korakov.

Tisti nevzdržni čas,

ki ti  v posvojenem večeru

deli mrak in temo kot ščebetanje sanj.

Prezgodnja si, da bi se ulegla v noč.

Prepozna, da bi se še spominjala jutra.

(In ta zdrobljena stekelca v očeh.)

Na tej in oni strani je vse.

(Nič ti niso dali na up, nič na kredo.)

Le most je krhek

in skoz strohnjene deske se vidi voda,

ki te odnaša.

ob potoku - Majda Kočar