Je Bernardka v temni gozd
šla po dračje božica,
kjer prej stal je trden most,
reko brede revica.

Na bregu, ko sezuje
še drugo nogavico,
spet vetra šum začuje,
pred sabo vzre Devico.

Vsa bela je in tiha,
skrivnostno ljubezniva.
Prijazno se nasmiha
in roke razprostira.

Ob lepoti nesmrtni
Bernardki dih zastane,
s tresočimi se prsti
za molek seže, vstane.

A v strahu se domisli:
bo bolje, če pokleknem!
Gospa pozna vse misli
in se samo nasmehne.

In v srcu z njo zmolila
je rožni venec tiho,
do konca dni častila
brezmadežno Devico.

Matej Krevs