Zelo se me je dotaknila tale impresija. Odlično si povezala naravo z emocijo.

Hvala Kerstin, 

take besede mi dajejo novega elana. Mislim, da jih še kako rabim, ker mi nekoliko zmanjkuje tal pod nogami.:)

Lp, Lea

Se strinjam s Kerstin, lepo, dotakljivo in tako kot znaš Lea. Menim pa, da je dobro lebdeti in ne stati na trdnih, realnih tleh, ker je takrat moč peresa močnejša in misli imajo lažjo pot, ni jim treba kopati pod podplati:)), čeprav se tam tudi skrivajo zaloge in kaj hitro smo pri kopanju brez ali s motikco, krampom, pač, kar nam je pri roki, tudi prsti oz. nohti so še kako priročni:)). No, malce po moje:)))).

lp, ajda

Oj, ajda,

veš ni se bati, da bi jaz nehala lebdeti.:)) No, saj ni tako hudo, le vsake toliko mi zmanjka moči:) Še bolj samozavesti:) Potem se spomnim:" Tam kjer je volja, tam je pot.":) in pogumno grem naprej:) Do prve ovire, hahaha;))))

Vesela sem tvojega komentarčka:)

Lp, Lea