V začetku je bila želja.
Želja, da se prepleteva v vrtinec
in dvigneva kot steber bele svetlobe
dokler se na meji vzdržnosti ne razteščiva
in enakomerno vmesiva v svet.

Sledil ji je pogled.
Pogled v stran. Pogled v tla.
Pogled v nebo. Pogled v oči.
Pogled, ki bi rad s svojo belino presegel
omejitve v času in prostoru.

Ostale so besede.
Velike besede, žejne moči in veličine,
pa vseeno takšne, ki bi z nečim vmes,
s praznim belim prostorom med črkami
premagovale razdalje, gradile mostove.

Zdaj menjam bele praznine za travnike.
Za pisanost, gomazenje, vrvež, pojišča. 
Za enkratni ritem vsakega lista in cveta.
Za nešteto frekvenc v katerih valujem z njimi. 
Štiriperesne deteljice mi povsod prinašajo srečo.

bp