Noč mi ni podaljšala spanca.

Ob štirih zjutraj sem pogledala na uro,

prekinila v trenutku pozabljene sanje,

ostale so samo napete mišice od bojev.

Zaspim. Se zbudim čez slabo uro.

Pristavim prvo kavo in prižgem prvi cigaret.

Zgodbo, ki jo pišem je samo odsek jutranjih dogajanj,

ko oči se odprejo in pišejo le o užitku ob skodelici kave,

medtem ko resni poeti že štejejo zloge in sestavljajo sonete.

Pogrešam te, seveda te, kdo ve kaj sanjaš, kje si zdaj,

s kom v sanjaš v duetu hodiš, se smejiš, se veseliš.

Jaz pa kot kup še zaspane nesreče se lovim v budnem stanju.

Ta pesem ni izbrušeni diamant, je pa moja beseda, prva danes.

IŽ-lev