Skozi izrisano sliko tvojega zvena

rišejo se besede prijateljstva pomena.

Brišejo v nevidno, na en sam mah

kilometre dolge v zvezdni prah.

Ovita v barve neskončne miline

potopila sem misli v spominih tišine,

saj solz mi na tisoče v duši vre,

v krošnji srca po licih polze.

Pa narisal nasmeh mi je angel na lica

pobarval nebo je, naj zleti vanj ta ptica,

ponese naj daleč v sončev dan

ljubezni obraz meni poznan.

Iznenada sem našla na razpotju teh cest

svoje stopinje iz preteklosti mest,

s krikom nasmeha sem v duši zastala

v hipu prijatelja za življenje spoznala.

Me našel boš kdaj na robu noči?

Popeljal nazaj pred zvezdic oči?

Te našla bom kdaj na poti nazaj

vrnila naprej bom v smeri za raj.

Mavrica_