Misel mi hodi na to,

koga zares potrebujem,

ko mi voda lije v grlo,

ko se svet mi postavi narobe,

kadar kličem ime bližnjega,

da mi je v uteho

in me dvigne na ravnino

svoje hojene poti.

Pokličem mamo,

nekaj zaupnih prijateljev,

kateri mi ne obrnejo hrbta,

in tebe, ki si ostal in si moj svet.

Takrat dih se mi umiri,

roka več ne drgeta v strahu,

telo se izvije iz groznih krčev,

melanhodija z depresijo izgine,

dan se nadaljuje in jaz z njim

utripam skladno naprej.

Takrat v takšnih trenutkih

se izogibam tistih, ki mi zvišujejo tlak,

tistih ki pametujejo brez prave pameti,

bolj iz škodoželjnosti in privoščljivosti,

kot iz iskrene pomoči.

IŽ-lev