Pozdravljena,

poskusi pesem prebrati brez zadnje kitice - dvakrat, mogoče trikrat.

Zdi se mi, da ji zadnja kitica odvzame ključni efekt, višek, ki je v drugi kitici, se potem nekako porazgubi, postane omleden, pesem se zvrne v nekakšen apel, morda malo nespreten (mimogrede, najgloblji, ne najglobji). Zlasti v zadnjih verzih zadnje kitice.

Učinek pa bi bil bogat in neokrnjen tudi, če bi prve verze zadnje kitice dala na drugo mesto (kot drugo kitico):

Danes je dan

za najgloblje hodnike,

nepodprte in nizke,

temne, črne, brez svetilke. (morda tu ena druga beseda namesto temne ali namesto črne, ker sta - skupaj z "brez svetilke" - skoraj sopomenki, npr. vlažne, črne, brez svetilke)

In nato zaključila s tole, ki je zdaj druga:

Danes je dan za ranjene dlani,

za praske na obrazu,

za kri,

ki v ušesih šumi, šumi.

Kaj meniš?
Lp,

Kerstin

Hvala za komentar, Kerstin. Že to, da se je nekomu zdelo vredno, da komentira, pa čeprav so to napake, mi da vzpodbudo. Popravila se temno v vlažno in najgloblje.

Da bi izpustila zadnji del se pa nikakor ne morem odločiti. Predstavlja mi smisel kopanja vase, saj če pri tem kopanju ne pridem do nekih spoznanj, ki sem jih označila kot zlato žilo, lahko kopljem v nedogled in teža na ramenih se mi ne zmanjša. Jo bom po tvojih predlogih napisala na list in videla. Za to pa rabim mir, ki mi ga pogosto zelo primanjkuje. Za moj okus sem premalokrat sama in tako težje prisluhnem poeziji v sebi.

Hvala še enkrat, tvoj komentar mi veliko pomeni!