v filmu igram drobno vlogo amaterskega pesnika

ki živi v mansardnem stanovanju nekje v predmestju

ker se od pesnjenja ne da živet sem zaposlen v ekspozituri podjetja

ki se bavi z uvozno izvoznimi posli

kamera me večkrat prikaže kako sedim za računalnikom in vnašam fakture

takole blablabla enter blablabla enter

režiserja tega filma pravzaprav ne maram

in menim da tudi film ne bo kaj prida

v zeleni čepici in z megafonom

skače po prizorišču

in v živčni maniri prerazporeja igralce

pod zeleno čepico se

kot pelargonije na balkonu spodnje filmske sosede

bohotijo zmedene misli

vlogo sem

odkrito rečeno

sprejel samo zato ker sem ostal na suhem

podjetje kjer sem bil prej zaposlen

se je bavilo z uvozno izvoznimi posli

po cele dneve sem sedel za računalnikom

in vnašal fakture

takole blablabla enter blablabla enter

tudi tam režiser ni bil kaj prida

v živčni maniri je prerazporejal

človeške vire in žongliral z življenji

to je bilo odgovorno in dobro plačano delo

nazadnje ga je veter sprememb odnesel nekam onstran ekvatorja

z našim denarjem vred

meni pa ni ostalo druga

ko da sem namesto zadnje fakture vtipkal

vseješlokvragu blabla enter

in si na poti domov v prvi trafiki kupil salomonov oglasnik

brezno