V moje trideseto, O, v moje obglavljeno leto,
ko bom zvezan padel vznak, v zadnjič zeleno travo,
še vlažno od krvi in bo veter potegnil svoje otožne dude
čez travnike poletja...

V moje trideseto leto, na moj trideseti rojstni dan,
mi, prosim, ne nosite nobenih rož, kot da je grob!
Ne povišice v beli kuverti, kot da sem s tem kaj dosegel.
Lahko mi poveste kakšno šalo, rečete npr. 3-0 za naše
ali - kje si oldtimer?... Predvsem me ne tolažite!
Sploh pa, da ne pozabim, - ali me lahko kdo nadomešča
na ta dan na stroju št.5, da lahko vzamem dopust? -

Da bom lahko dostojanstveno dočakal svoj 30. roj. dan,
moj mali pogreb, nekje na polju ali pašniku,
kot sem si ga vedno zamišljal: z dudami, otožnostjo in vetrom,
s poletjem in s travo, zadnjič zeleno, že malo krvavo
od moje obglavljene mladosti, ko bom zvezan padel vznak...

Matej Krevs