Je strela, grom in je nevihta mila,

če jo enačim s sabo, in potres

je zven ob misli, ki me je pestila,

ko sem sovraštvo klical do nebes.

A zdaj mi je dovolj, da pada sneg.

Skoz' mrak so tihe kepice kot božja

razkritost v duši nošenega orožja,

ki noče svoj obstoj poslati v beg.

Ves miren bom, če se prikaže idila

v moje sanje. Spal bom kot ubit,

dokler ne bo me volja prebudila,

a vendar upal, da me tuja sila

ne trešči s postelje v sovražen zid,

kjer sam bom kričal v znoju kot polit.

(simon)