Sonet #7

Iščoč otroka v skrinjici mladosti:

izvleci ga! nek glas čez skalp vibrira,

obdrži ga! polagoma skandira,

kupuj, neguj in varuj ga zadosti!

 

Zdaj? Vodim ga po tlakovani poti,

kjer vsaka kocka je granit izkušenj,

še krhek, bolj pohojen - bolj okrušen;

otroka pač pri igri to ne moti.

 

Tak se poslovil bom v disharmoniji;

v naročju nič ni zrasel, nič ojačal,

odučil se je smejat v evforiji,

 

vse bolj zaprt se vase je obračal;

neodgovorno vztrajal v iluziji

predolgo sem, kar bom gotovo plačal.

 

Žiga Lovšin - Lothlorien

prašeg

Poslano:
12. 01. 2013 ob 14:40

Uu super so teli tvoji soneti. :)

Zastavica

Žiga Lovšin - Lothlorien

Poslano:
12. 01. 2013 ob 15:19

Hvala! Me veseli, da so ti všeč laugh

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Žiga Lovšin - Lothlorien
Napisal/a: Žiga Lovšin - Lothlorien

Pesmi

  • 17. 02. 2012 ob 02:12
  • Prebrano 1031 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 332.82
  • Število ocen: 10

Zastavica