Iščoč otroka v skrinjici mladosti:
izvleci ga! nek glas čez skalp vibrira,
obdrži ga! polagoma skandira,
kupuj, neguj in varuj ga zadosti!
Zdaj? Vodim ga po tlakovani poti,
kjer vsaka kocka je granit izkušenj,
še krhek, bolj pohojen - bolj okrušen;
otroka pač pri igri to ne moti.
Tak se poslovil bom v disharmoniji;
v naročju nič ni zrasel, nič ojačal,
odučil se je smejat v evforiji,
vse bolj zaprt se vase je obračal;
neodgovorno vztrajal v iluziji
predolgo sem, kar bom gotovo plačal.
Uu super so teli tvoji soneti. :)
Hvala! Me veseli, da so ti všeč
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lovšin - Lothlorien
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!