Alternativno:

Z zorne točke Sonca ni nikoli videti senc.

Ne vem sicer zakaj je potrebna razlaga, vendar je že tako, da so sence nekako izza objektov, ki te sence mečejo, tako jih z zorne točke svetila ni mogoče videti. Če ne verjamete, vzemite v roke baterijsko svetilko (najbolje čelno za nočni tek:) in v temi svetite s točke blizu očesa. Senc ne boste videli (oz. bodo le-te minimalno velike).

Ravno tako metaforično 'sonca' a-la Tito in takšni veljaki ponavadi ne vidijo senc, ki jih mečejo s svojim obstojem, ker svet gledajo iz sebe in s svojim egocentrizmom. Ra, kot antično božanstvo sonca in njegovi predstavniki (ali njemu enaki) Faraoni, skrajno egocentrični in samovšečni, so ravno tako bili na tej točki. Koliko senc so metale njihove piramide s svojo veličastno trikotnostjo na zgodovino Egipta ... 

Seveda je pričujoč izdelek bolj filozofska opazka, misel, kakor aforizem. Kot njegov avtor ravno tako težko vidim njegove senčne strani, pa se morda v tem skriva še ironija.

To tematiko obravnava moja pesem Odblesk.

LP, mcv

Modri cvet, prebral sem pesem Odblesk in res ne samo obravnava to tematiko, še nadgradi jo z osebno refleksijo in dodatno perspektivo. Menim, da se v tej enostavni analogiji prikazuje marsikaj tudi Soncu skritega. 

lep pozdrav, klopcar

A ima sploh sonce svoje sence, a niso to sence objektov na katere sije?

Naj odgovorim enostavno: za senco potrebujemo sodelovanje treh dejavnikov. Vira svetlobe, osvetljene površine na kateri senca nastane in obstrukcije, ki posreduje vmes. Eno svetilo lahko povzroči mnogo senc. Ena obstrukcija prav tako. Na isti površini se lahko izriše poljubno veliko število senc. 

Po pesniško povedano, vsak ima svojo.

Tudi vsako sonce ima svojo senco, posledico svetlobe, ki jo oddajajo druga sonca, čeprav ta senca ni neosvetljena.