jaz, kmečki fant –
pesnik do gležnjev, ki nima kaj povedati
ki so ga napadle rogate muze z obličji
ovc, krav in koz

ki so me v osnovni šoli klicali romar
in zafrkavali ker sem dišal po figah
ki gledam v nebo le zato, da bi videl kakšen airbus
ali vojaški helihopter

in mi je mar za vse zvezde
in zgoščene vodne hlape

jaz, prostak, bohpomagaj poet, ki vse spravljam v smeh
z bednimi poskusi posnemanja pravih veličin

ki bi se mi kmalu zmešalo
ko sem skušal brati Zaratustro in Kons 5
(seveda neuspešno)

ki nabrlizgan z umazanimi nohti dvorim Poeziji
in pišem čudne, zgražanja vredne verze
brez repa in glave
medtem ko se bašem s kislim zeljem 
in ocvirkovo potico

jaz brez ščepca česarkoli kar je potrebno
za vzvišeno umetnost

se včasih brezuspešno
in le kratkotrajno tolažim s tem
da v zmedenih miselnih rovtah vidim  svoj
podedovani karavan Peugeot 405
na tehničnem pregledu

in medtem ko mehankar v auspuh tišči tisto čudno podolgovato reč
za merjenje izpušnih plinov
se zasliši smeh
(kot da bi nekoga žgečkalo)

nazadnje pa ven zleze dimnikar
ki mi med kislim nasmeškom
morda le vzbudi nekaj upanja

da je svoj  po-klic zgrešil
vsaj približno tako

kot jaz












 

 

Srečko Luštrek