Na tem listu leži kamen,
da ga ne odpihne veter.

Kamen,
ki mi je dolgo stiskal srce.

Teža neuslišane ljubezni
in samote; pričela me je slabiti,
kot angina občutljivega otroka,
ki ob vsakem prepihu stakne prehlad.

Nekaj je bilo treba ukreniti.
Nujno sem moral k zdravniku.

Toda iz vraževernega prepričanja,
kot ga imajo stari ljudje o bolnišnicah,
(ko enkrat prideš tja - od tam ne odideš več)
sem raje ostal doma.
S preizkušenimi metodami in zelišči
sem se lotil samozdravljenja.

Naposled mi je le uspelo;
vidim, kot po čudežu
ta papir z lahkoto prenaša težo,
ki bi me kmalu speštala.

Matej Krevs