Sprehodil sem se pred sončnimin zahodom in tam našel konec mavrice,

kjer sem zagledal polno dlan praznine, njen sijaj me je slepil in obstal sem...

Srce je vztrepetalo in še pred zadnjim vdihom si izginila hitreje kot se sonce pogrezne v noč...

Ne bom umrl, ne smem, saj vem, da se boš rodila v kapljici jutranje rose...

Drhtim in hrepenim, živeti želim, lakota se dotakne neba...

drajsi