Kaj se peteliniš, ko pa zdaj že vsi vidijo,

da doma cucljaš joško pri 30-ih in čez,

da je tvoja najboljša prijateljica stara majčka,

v katero si ga zmečeš vsak večer, ali pa še to ne,

(jaz ti jo seveda redno perem)

da je edino politično prepričanje, ki si ga zmožen:

živi in pusti drugim, da te živijo;

da ne hodiš na referendume, a imaš mnenje o vsem,

da strmo buljiš v mimoidoče pomanjkljivo oblečene

in se obenem zgražaš, kako so prostaški.

Če ti spodnje gate menjajo drugi, medtem ko

šteješ dinarčke nadomestila plače in vekaš nad zahtevami

zavoda za zaposlovanje, nimaš kaj izgubit, kaj šele dostojanstva.

Moraliziranje mi je šlo zmeraj dobro od rok, priznam,

ampak mogoče ti tudi potiho zavidam,

ker se nisem znašla, ko je bilo treba postavit meje,

ker sem ti nastavila prsi, da si se nanje obesil

v polnem zanosu prejemnika socialne pomoči

in me zdaj žuli, kako zlahka in kako prekleto u izi

mi vsa energija mezi med prsti, ko modruješ

o lačnih v somaliji in o holokavstu nad živalmi.

Še imam mleka na zalogi, ampak mleko je zdaj zahrbtni morilec

za tiste, ki imajo čas prebirati članke po forumih.

Še bi ti dajala žepnino, ampak žepnina je zdaj miloščina,

nevredna tvojega dostojanstva.

Zato, ko se stegnem, prepišem stanovanje na prvorojenca,

pa se zmenita, da ne bom imela slabe vesti,

ker sem te predolgo futrala in žebrala molitve zate.

yoyoba