... prebujajočega jutra občutek tako varen se zdi

   ko hodiš tiho – mimo ljudi.

***

Izgubil si ljubezen,

postal sam in daleč,

   daleč od sreče,

iščeš jo na vseh obrazih tujcev –

in prav vsakokrat srce vztrepéče ...

***

Dvoje sonc vzhaja nad reko,

dvoje ognjenih žog se razhaja

  in ustvarja ognjeno zapreko,

ki boli, ko v oči ti blešči.

Kar skušal si pustiti za seboj,

se na sponah vleče in te ustavlja

  kar skušal zakopati si v sebi,

se nalaga – in dušo teži.

***

V besedah novega jutra in dne

   se ne najdeš ...

in gledaš gručo, ki v naglici mimo gre

   v črnih aktovkah in kravatah,

pod ogrinjali zatrtih želja,

   nosijo svojo prihodnost

tebe pa spremljata zvesti sopotnici:

   krivda, da si se bal

in uteha, da nisi nikogar izdal.

***

Izginilo sonce na reki je,

le še tisto na nebu se vzpenja ...

in v tistem trenutku zaveš se,

   da vse kar imel  si

   in ljubil

si nekega jutra izgubil ...

jaka racman