Preden zaspim me včasih obišče
tista skrivnostna izmuzljiva muza,
ki je Danteju narekovala Pekel.

Vsa odeta v žalno črnino se mi takoj
začne opravičevati, da nocoj zopet
nima časa, da že tako ali tako zamuja
na zmenek z nekim nobelovcem, da pa
si bo enkrat v prihodnosti zares vzela
kakšno urico zame, torej naj bom potrpežljiv,
naj si vso reč ne ženem preveč k srcu,
kajti pravi mojstri so vedno zmogli tudi
brez nje, sploh pa - čemu rajši ne pišem
podnevi in s tem privarčujem na elektriki,

ne pa da takole bedim po cele noči,

kot kakšen pozabljen kandelaber;
že res da je vztrajnost lepa čednost,
toda tebi, dragi moj, trenutno ne pomaga
nobena poezija, ne, oprosti, ti si zdajle
še najbolj potreben spanca, en dolg, krepčilen,
zdrav lepotni spanec, to je vse kar potrebuješ...

Matej Krevs