Pesem Pošvedrane lokomotive malce izstopa od avtorjevih doslej objavljenih, predvsem po načinu zapisa. Kljub neverznem zapisu, ima čvrste značilnosti pesmi. Zanimive (tudi nove) so nekatere primere, slike, ki sprožajo premisleke o realnosti / umišljenosti situacije (Zeleni ljudje drsajo popotne torbe; ujeti v svoje kariraste copate, ki se zgubljajo v sencah) in so z nekakšno bolečo odtujenostjo tako domači. Prehod med "zdajšnjim" in "spominskim" je lepo izpeljan. (Potniki so ujeti v svoj notranji dialog. // Tam nekje v kotu še vedno mendram mantro v večer... )

Tudi kontrast med otopelo resničnostjo in živahnim spominom je poudarjen (prehod iz množine v ednino).

V mislih smo kot lokomotove, pošvedrane od čakanja, ki spuščajo paro spomina. In najbrž zaradi tega še niso povsem obstale (čakam, čakam ...). Nekakšno aktivno čakanje.

Lep pesniški pozdrav,

Ana

Ne le v kakšen pošvedran kot, prav v središče peronov :) se me je dotaknila tale tvoja lepa, široka :) pesem, Dusann!

OP

Dušan, spet si me pustil brez besed:)

Lahko le zajecljam: "Tako zelo všeč mi je."

Lp, Lea

Ni kaj, popolno!

lp, ajda

Hvala urednici Ani za komentar, zanimivo videnje pesmi in spodbudo. Imam rad zelo različne stvari in sloge tudi kot bralec.

Enako hvala: Ob potoku, Lei 199 in Ajdi za komentarje in pohvalo in tudi za širino, ki jo kažejo kot osebnosti in vedno tehtne komentarje, ki izkazujejo osebno in pesniško zrelost.

Lp, DUSANN