Kakor pijanec

se opoteka skozi noč življenja,

Človek.

In le samotni glas trobente

je trgal tišino

v neutolažljivem joku.

Išče oporo v prividih želja,

ki postanejo spake,

se mu škodeželjno režijo in umikajo:

"Idealist!"

Iskal je na oblačnem nebu zvezdo danico.

Iskal je in prosil dobrote.

Nebo se je preklalo

in začelo je deževati.

Omahnil je v razvaline življenja

in le samotni glas trobente

ga je spremljal

v neutolažljivem joku.

Dež je zbrisal njegove želje

v umazane mlakuže na cesti.

Evelina