Spet gledam skozi okno.

Snežinke lahkotno sem in tja bežijo,

na krilih vetra ravnotežje lovijo,

nič večjih velikosti od drobne pikice.

Oblakov se sploh ne razloči,

širno nebo je prekrila pusta sivina,

a verjetno še vedno obstaja določena višina,

kjer tudi sonce sveti v vsej svoji lepoti.

Sivina me ne potre,

pogled na snežinke pa misli sprosti,

z njimi odletim tja daleč, daleč od realnosti.

Spet sanjam čez dan, a me to ne skrbi

- le da domišljiji prosto pot in odpihne skrbi.

Mašica