Spet stojiš pred mano.

Lebdiš.

Tvoje oči so sijoče,

videti si, kot da bo iz tvojih ust

vsak čas izbruhnil vulkan besed,

a spet nič ne spregovoriš.

Na tvojem obrazu vidim

sledi radosti, veselja.

Ustnice se ti razpotegnejo v nasmeh.

Tudi meni se.

Ne spregovoriva niti besede.

En sam pogled je dovolj,

da sem dobre volje.

Nato izgineš.

Kot nevidna ptica se zgubiš v zraku.

A dobra volja ostane.

Prav tako misli nate.

Mašica