Učili so me, da se ne smem

nasmihati, kaj šele smejati,

ko kdo prdne ali rigne,

ko je kdo bolan ali umira,

ko se zasliši gromko smrčanje

med meditacijo.

Ni pa mi šlo v račun, kako opraviti

s tistim ščemečim občutkom,

ko se prek platna serioznosti

prikrade vsiljivka  in začne

na glave mož v kravatah

risati pisane, dalijevske kakce

in papige, ki kozlajo zmerljivke.

Ne bi rekla, da je tetka domišljija,

ki jo še vedno vikam, 

povsem nedolžna in da

serje vrtnice.

yoyoba